Zdaj pa se je problem pojavil, ker se pri manjših prodajalnah zbira velika količina kovancev z visoko vrednostjo, oz. se velik del dnevnega izkupička zbere v obliki kovancev za 1€ in 2€. Ravno ta dva kovanca sta največja in najtežja, in največ krožita na relaciji banka - stranka - banka, kar posledično obremenjuje postopek manipulacije s kovanci. Banke v tržnem gospodarstvu niso dobrodelne ustanove, svoje prihodke skrbno planirajo, odhodke pozorno spremljajo in se odzivajo na gibanja na trgu. Imajo sicer prav, ko zaračunavajo to storitev, višina provizije pa bo gotovo še stvar dogovarjanja. Problem je le v tem, da so s tem implicitno razvrednotile evro. Evro je zdaj naša domača valuta in bi morala biti nominalna vrednost apoenov nekaj svetega. Dokler smo polagali na bančnih okencih kovance večje vrednosti raznih eksotičnih in manj eksotičnih svetovnih valut, je bilo razumljivo, da so nam zaračunali provizijo, zdaj pa to le ni v redu. Prihaja do situacij, ko prodajalec noče sprejeti v plačilo večje število kovancev, ravno zaradi stroška provizije, ali pa pri majhnem nakupu od bankovca za 20 € vrne pest drobiža (ki pa je vreden malo več kot 4000 SIT !), zadovoljen, da se je znebil nadležnih kovancev. Pa še nekaj: trenutno se največ ponarejenih kovancev za 2€ pojavlja na cestninskih postajah. Tam najprej pogledajo zareze na obodu (ponaredki jih nimajo), nato jih preverjajo z magnetom, saj ponarejeni nanj ne reagirajo. Ponarejevalcem se očitno splača kovati izredno tehnološko zahteven, iz dveh kovin sestavljen ponaredek in ga razpečevati. Glede na zelo nizek nivo zaščite, pa ne dvomim, da so že rešili problem odtisa na obodu in tudi kovino občutljivo za magnet zlahka najdejo, tako da niti vedeli ne bomo, kdaj nas bodo zasuli ponaredki. Mimogrede iz zanesljivega vira sem zvedel, da naše slovenske kovance avtomati nimajo preveč „radi“, nekaj na njih ne „štima“ in jih zavračajo.

Točno to so razlogi za pobudo „ZA“ bankovce za 1€ in 2€. Z omenjenimi primeri, se že dokončno profilira psihološki odnos do kovancev, v situaciji ko nam manjkata bankovca za 1€ in 2€ in se vloga današnjih kovancev reducira na „drobiž“, ki se ga je treba čim prej znebiti. Točno to omogoča dvig cen, saj je „pravi“ denar šele bankovec za 5€, vse ostalo pa je „le 4,99€“ oz. manj. Kako pa bi bilo, če bi imeli bankovce za 1€ in 2€? Najprej se spomnimo prizora, kako so polnili trezorje bank z evrsko gotovino. Konvoj sestavljen iz najmanj petih vozil je ob zvoku policijskih siren pridrvel do banke, zamaskirani specialci z brzostrelkami so blokirali promet, zasedli vse dostope in praktično zaprli banko za komitente. Nato so varnostniki pretovorili vsebino blindiranih vozil. Ker je v evro območju v obtoku skoraj 60% večja vrednost kovancev, kot je vrednost vseh bankovcev (za 17,788 mrd € kovancev in za 11,349 mrd€ bankovcev) si lahko mislim, kakšno je bilo razmerje med „kovino“ in „papirjem“. Za primerjavo: če bi obstajali bankovci za 1€ bi v en kilogram lahko spravili vrednost (1652 €), ki jo zdaj dobimo s prenašanjem 12,4 kg kovancev. Pri kovancih za 2€ pa je razmerje celo 1:15! Tako si lahko mislite, da je večina tovora bila sestavljena iz manj vrednih kovancev, zato je bil strošek prevoza v trezorje komercialnih bank verjetno izredno velik. Če bi to bili pretežno bankovci bi bilo stroškov veliko manj. Če bi imeli bankovce, bi jih seveda vsi imeli raje, saj bi dejanski drobiž bili le kovanci od 0,50€ navzdol. Posebne denarnice za drobiž bi bile nepotrebne, banke bi sprejemale bankovce brez provizij, kot so pred tem sprejemale papir za 10 SIT.

Seveda je najmočnejši argument Evropske centralne banke proti uvajanju „bankovcev z majhno vrednostjo“ (uradno poimenovanje za denar vreden 240 SIT oz. 480 SIT !), hitra obraba bankovcev. Po manj kot enem mesecu vidimo, da so bankovci za 5€ pogosto zelo močno zmečkani – obrabljeni. Ravno zaradi tega ni jasno, da prav nikjer v publikacijah ECB ni omenjena tehnična rešitev, ki bi praktično izkoreninila ponarejanje bankovcev in hkrati podaljšala življenjsko dobo le teh. V Avstraliji so že pred več kot desetimi leti izdali popolno serijo bankovcev tiskanih na polimerni foliji, medtem je polimerne bankovce izdalo že več kot dvajset držav, med njimi tudi Romunija. Prednosti je veliko, ob že omenjenima so še: okoljevarstveni aspekt: za bankovce je dober le prvovrsten bombaž, kar pomeni veliko pesticidov, herbicidov, umetnih gnojil ipd.; lažje delo: polimerni bankovci ne ustvarjajo praha v bankomatih, strojih za preštevanje in sortiranje, ker se težko ponarejajo je tudi ugotavljanje pristnosti lažje; polimer ni porozen kot papir, se ne navlaži in zato na njem ne uspevajo kolonije bakterij in virusov, lahko ga tudi zlahka operemo ali razkužujemo. Ker je folija dovolj čvrsta je vanjo možno odtisniti Braillove znake, kar bi močno olajšalo delo z denarjem slepim in slabovidnim, ki se ne znajdejo najbolje z zdajšnjimi evro bankovci. Torej ta pobuda ni „PROTI“ temveč je „ZA“, za izboljšanje evra, ki je v bistvu dobra valuta z velikimi makroekonomskimi prednostmi.

Pobudo za bankovce za 1€ in 2€ je v slabih dveh tednih podpisalo več kot 2400 podpisnikov. Akcija ima že tudi mednarodni odziv, kmalu bo spletna stran www.1eurobanknote.org izšla v več jezikih, in se ji bodo lahko pridružili tudi drugi državljani EU. Podpirajo jo interesne skupnosti, s pomočjo pri iskanju mednarodnih stikov oz. poti do institucij, ki bi lahko delile mnenje podpisnikov. Uspeh akcije je že v široki javni debati o vprašanju bankovcev in kovancev. Zagotovo lahko dokaže Evropski centralni banki močno podporo tej ideji in jo s tem uspe prepričati o nujnosti kvalitativnega preskoka pri tisku bankovcev in v nujnost uvedbe bankovcev za 1€ in 2€, še preden pristopijo druge države srednje in vzhodne Evrope v evro-območje.

Valentin Stefanović

pobudnik peticije

www.1eurobanknote.org

Vogrsko, 5.2.2007

Pred šestimi leti je dvanajst članic Evropske unije odpravilo lastna plačilna sredstva in namesto le teh uvedlo novo valuto: evro. Makroekonomsko je nova valuta upravičila svoj obstoj, saj je stabilna valuta, ki ima veljavo v svetu. Problemi, ki jih evro doživlja na svetovnih valutnih trgih, pa so posledica špekulativnih akcij. Evro namreč ogroža prevlado ameriškega dolarja in konkurira japonskemu jenu ter švicarskemu franku. Krepitev moči valute je resda odsev njene stabilnosti, vendar pa zmanjšuje izvozno konkurenčnost gospodarstva držav evrskega področja. Preboj evra na prvo mesto na valutnem trgu je še pred nami, in bo ob nadaljevanju drsenja dolarja kmalu lahko dosežen.