Kaj smo izvedeli v tem zadnjem letu? Naslovi so bili: Evro kovanci niso drobiž, evro podražitve, Trgovci zvišujejo cene, Zvišane cene nam bodo priskutile evro, Trgovci lahko zavrnejo bankovce od 500 in 200 EUR, ipd ... Koliko vemo o evru je pokazala smetana slovenske politike, ko vsi po vrsti - razen enega izmed vprašanih poslancev DZ - niti menjalnega razmerja niso poznali. Menim, da je poznavanje evra, kljub medijskemu bombardiranju med ljudmi še slabše. Obenem pa nimamo občutka, kakšno bo plačevanje z novim denarjem. Podražitve so tu in kaj šele bo, ko bomo dobri stari tolar čez kakšno leto pozabili. Dober, pravzaprav najslabši možen primer je Italija. Po maastrichtskem kriteriju inflacija ne sme biti višja od 3%, zato bi v slabih štirih letih cene v evroobmočju lahko narasle za najmanj 12% (dejansko pa več, ta kriterij so ključne države EU itak že prekoračile). V Italiji in Nemčiji pa so se cene določenih artiklov in storitev celo podvojile! Najbolj so se podražile stvari, ki so plačljive s kovanci: parkirnine, cene v bifejih, restavracijah s hitro prehrano, na kioskih itd. Tudi pri nas so parkiranje, kava ipd. že okoli 1 evro.

To je cena, ki jo plačujemo zaradi visoko zastavljenega začetnega menjalnega razmerja EUR:USD = 1:1. Razlog za tako razmerje je bil politično prestižen, ECB je hotela imeti valuto enakovredno dolarju, in nikakor ne katerekoli od starih valut evroobmočja. Evro postaja vse močnejša valuta, cena zlata je od uvedbe evra skoraj dvakrat višja, kar rast vrednosti našega denarja še bolj krepi. Prav nič ne kaže, da bi se dolar kaj kmalu okrepil, bankovec za 1 US$ pa še vedno obstaja.

Bistvo problema je, da Evropska centralna banka noče izdati bankovcev za 2 evra oziroma 1 evro. Približno pol leta po uvedbi evra je Italija predlagala izdajo manjših bankovcev, a so njena iniciativo arogantno zavrnili zaradi „seigniorage“-a. Gre za razliko med nominalno vrednostjo denarja ter stroški izdelave in distribucije, saj naj bi bili kovanci večni, medtem ko se bankovci obrabljajo in jih je treba obnavljati. Tudi drugi poizkus so zavrnili, tokrat je vpeljava evro bankovcev motila proizvajalce avtomatov. Oba izgovora sta za lase privlečena: poznamo negotovinsko plačevanje, obstajajo „neuničljivi“ plastični bankovci, kot sta romunski Lei in avstralski dolar.

Evro apoeni so zgrešeni. Trgovci lahko zavrnejo plačilo z bankovcem za 500 ali 200 evrov, ker je njuna vrednost previsoka, obenem pa avtomati v EU ne sprejemajo bakrenih novčičev za 1, 2 in 5 centov. Veliko pove spregledana novička, da so v obtoku ponarejeni kovanci za 2 €. Očitno je „seigniorage“ ponarejevalcev dovolj visok, da se jim splačata kovanje in distribucija. Ko plačujemo s „plastiko“ sicer nimamo občutka o višini zneska, vendar v glavi projiciramo znesek v obstoječe apoene bankovcev in kovancev. Tu ne bo pomagalo pridiganje, da „evro kovanci niso drobiž“, kovanec bo vedno in zmeraj le drobiž, bankovec pa je in bo „denar“.

Velikost kovancev daje psihološki občutek njihove vrednosti. Potem ko smo 15.12.2006 dobili komplete evrov, je postalo jasno, da kovanec za 1 cent v resnici ni nič drugega kot „5 par“, in če ga primerjamo s kovancem za 2 tolarja, razumemo, da so nas prenesli žejne čez vodo. Kovanec za 5 centov (skoraj 12 tolarjev) se nam ne bo zdel veliko vreden, in trgovci nam bodo to dali vedeti, ko se bodo kmalu naveličali vračati te „fižeke“. Sploh pa bodo zaokroževali cene na 0,10 € da bakrenjakov ne bi bilo treba. Nič ne bo pomagalo „glasovanje z nogami“, saj za kartelne dogovore niso potrebni tajni mafijski sestanki šefov, dovolj je telefonski pogovor dveh močnejših akterjev na trgu, vsi ostali pa bodo sledili. Zaradi cen kave, parkirnine, časopisov itd. pa ne bomo motili Evropske komisije, ki je najbolj poklicana za varstvo konkurence!

Čemu se jaz, tako imenovani glas ljudstva (tako me je poimenoval eden izmed uglednejših udeležencev Trenj) toliko vsajam zaradi tega evra, itak bo tako kot bodo drugi hoteli? Gre mi le za to, da se nam ne bi zgodila Italija. Zadnji vikend v novembru je v Gorici Andrejev sejem s stojnicami in zabaviščnim parkom, kamor radi peljemo svoje otroke. Pred uvedbo evra je bila povprečna cena vožnje 2500 ITL, ali približno 1,25€. Letos, pa tudi lani je bila cena najmanj 2 evra. Lani je bilo kljub dežju veliko ljudi, letos pa smo se lahko ob vrhuncu prireditev prosto sprehajali, vreme pa je bilo suho in razmeroma toplo. „Ringlšpili“ so samevali, avtomobilčki so ostajali parkirani, tistim ki so se vozili pa so podarili žetone, da ne bi bila „gužva“ še manjša. Skratka: „La festa e finita!“ - zabave je konec. Stroški življenja so se v Italiji drastično dvignili, plače pa temu niso sledile, marsikatera italijanska družina je padla za eno stopnico niže v socialni lestvici. Pomanjkanje socialnega čuta Berlusconijeve vlade, vpeljava raznih oblik dela na določen čas in s tem pomanjkanje občutka varnosti so sovpadli s prevzemom evra in posledice so katastrofalne. Srednji razred je prezadolžen, delavstvo postaja proletariat, bogati demonstrirajo zaradi malce zvišanih davkov, državna last je skoraj v celoti privatizirana, notranji trg noče zaživeti. Se vam ne zdi, da smo tudi mi v podobni situaciji? Zato zahtevajmo izdajo bankovcev za 2 in 1 evro kot znak spoštovanja naše nove, v svetu vse močnejše valute. Slovenija bi tako tudi utrdila svojo prepoznavnost - da ne bi kot trinajsta članica evrokluba postala njeno „trinajsto prase“!

Valentin Stefanović

 

Pred šestimi leti je dvanajst članic Evropske unije odpravilo lastna plačilna sredstva in namesto le teh uvedlo novo valuto: evro. Makroekonomsko je nova valuta upravičila svoj obstoj, saj je stabilna valuta, ki ima veljavo v svetu. Problemi, ki jih evro doživlja na svetovnih valutnih trgih, pa so posledica špekulativnih akcij. Evro namreč ogroža prevlado ameriškega dolarja in konkurira japonskemu jenu ter švicarskemu franku. Krepitev moči valute je resda odsev njene stabilnosti, vendar pa zmanjšuje izvozno konkurenčnost gospodarstva držav evrskega področja. Preboj evra na prvo mesto na valutnem trgu je še pred nami, in bo ob nadaljevanju drsenja dolarja kmalu lahko dosežen.